V torek, 3. 2., nas je obiskala ena vidnejših osebnosti s področja ekologije in okoljskih sprememb v Sloveniji, dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Poslušali smo njeno predavanje z naslovom: ŽIVETI NA PLANETU, KI NE RASTE.

Predavanje je dopolnilo sklop ekoloških in humanitarnih aktivnosti, ki jih v tem šolskem letu na SESGŠ izvajamo pod okriljem projekta S.O.S. ZA MALE IN VELIKE (sočutje, odgovornost, solidarnost).

Dr. Bogatajeva je članica dveh uglednih mednarodnih okoljskih organizacij IPCC – mednarodne skupine OZN za podnebne spremembe s sedežem v Ženevi, ki je leta 2007 prejela Nobelovo nagrado za mir, ter GWP (Global Water Partnership) s sedežem v Stockholmu, v kateri je članica upravnega odbora. Dr. Bogatajeva deluje v Sloveniji kot redna profesorica in predstojnica Katedre za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na Fakulteti za matematiko in fiziko predava Klimatologijo in na Fakulteti za arhitekturo Okoljske vidike trajnostnega razvoja.

Z obsežnim znanjem, temelječim na pretresljivih empiričnih podatkih, nam je utemeljila dejstvo, da živimo na planetu, ki ne raste. Viri preživetja, katere nam planet nudi, so omejeni in ne rastejo skupaj s potrebami sodobnega človeka, ki, zaslepljen od koristi materialnih dobrin sodobnega časa, pozablja na odgovornost do našega edinega doma, matere zemlje.

Smo pripravljeni na spremembe? Kaj lahko naredim-o?

Predavanje je v nas zbudilo razmišljanje, kako vsak posameznik lahko na vsakem koraku kritično presodi svoje ravnanje v prid naravi z zavedanjem, da je za spremembe oziroma zdravljenje planeta potreben  holistični (celosten) pristop, ki zahteva veliko pravega znanja, temelječega na vrednotah, ki predstavljajo trdne in neomajne temelje človeštva. Le tako bomo znali pravilno presojati odločitve ekonomije in svetovne politike, ravnati razumno in hkrati sočutno do narave in njenih prebivalcev.

Temelječ na jasnih in nedvoumnih podatkih, kje smo z uničevanjem planeta in kam gremo, nas je predavateljica prebudila, spodbudila k razmišljanju in razumni aktivaciji. Pogled na dvorano, polno dijakov, ustvarjalcev prihodnosti, mi je odprl vprašanja:

Zmoremo omejiti potrošništvo na raven, kjer ljudje ne bomo več sužnji materialnim dobrinam, pač pa bodo materialne dobrine služile nam in našemu odgovornemu ravnanju?

Zmoremo dvigniti vrednote na raven, kjer naše vodilo ne bodo pohlep, ignoranca in materializem, pač pa sočutje, odgovornost, solidarnost …

Si upamo delovati na osnovi trdnih in neomajnih vrednot prihodnosti in se zoperstaviti silam, ki nam narekujejo, kaj čutiti in kako misliti?

Sploh še znamo najti resnico pod težo strahu, da bo naša iluzija uničena?

Zapisala:
Nina Hladnik