(Kura in curry, Ratitovška obzorja, april 2015, str. 21)
RO_April_2015.pdf 

Dijaki Tehniške gimnazije ŠC Kranj Vili Polajnar, Miha Bogataj in Patrik Tarfila iz Železnikov so se konec februarja poslovili od tukajšnje zime in pozdravili vroče in soparno podnebje na Mauritiusu, kjer jih je čakalo nepozabno doživetje.

Priznanje vojvode Edinburškega ali DofEAward (Duke of Edinburgh’s Award) je leta 1956 ustanovil princ Filip, vojvoda Edinburški, mož britanske kraljice Elizabete II., v sodelovanju z nemškim pedagogom, priznanim zagovornikom izkustvenega učenja Kurtom Hahnom, ter vodjo prve uspešne odprave na Mont Everest, lordom Huntom. Leta 1956 je skupaj s Kurtom zasnoval program, ki temelji na izkustvenem učenju in ga predstavil pod imenom Priznanje vojvode Edinburškega. Sir John Hunt (kasneje lord Hunt) je bil imenovan za prvega vodjo programa.

Besedica 'mednarodno' se je imenu programa pridružila leta 1980 kot rezultat hitrega širjenja programa po svetu. Že leta 1975 je število udeležencev preseglo milijon, slabih 15 let kasneje pa jih je bilo že več kot dva milijona. Slovenija se je v program prvič vključila leta 1997 preko British Council, ko je v okviru Šolskega centra Velenje potekal pilotski projekt izvajanja programa.

Program MEPI nima tekmovalnega značaja in je pisan na kožo posameznemu udeležencu, ki si sam, sproti, glede na svoje zmožnosti, določa cilje in izbere težavnostno stopnjo. Edina tekma udeleženca poteka s samim seboj, s svojimi cilji. Vse ovire in izzivi, s katerimi se mladi soočijo v času aktivne udeležbe v programu, pripomorejo k pridobitvi novih veščin in prepoznavanju lastnih zmogljivosti. Posamezni udeleženec lahko na cilj pride le z odločenostjo in vztrajnostjo. Nagrada zanju – občutek osebne zmage in zadovoljstva ob  doseganju ali celo preseganju zastavljenih ciljev in pričakovanj – udeležencu programa ostane za vse življenje. 

Koliko udeležencev je štela vaša odprava za srebrno ali zlato priznanje MEPI?

Na Mauritius se nas je odpravilo 12 dijakov Tehniške gimnazije in Srednje tehniške šole ŠC Kranj, Gimnazije Toneta Čufarja iz Jesenic in Gimnazije Jožeta Plečnika iz Ljubljane. Številčno smo prevladovali dijaki ŠČ Kranj. Seveda smo s seboj vzeli tudi mentorje in še nekaj drugih. (smeh)  Vodja odprave je bil prof. Robert Bertoncelj, MEPI mentorji pa: Danica Volčanšek, Zdenka Varl, Marko Kern, Rožle Bregar, Nina Kristič, Petra Lesjak, Marko Trebec in Jani Šuštar.

Že sama pot do Mauritiusa je bila najbrž zanimiva.

Brez dvoma. V zgodnjem zimskem jutru smo se izpred ŠC Kranj najprej z avtobusom odpeljali do letališča Marco Polo v Benetkah, nato smo se z letalom britanske letalske družbe British Airways najprej »zapeljali« do letališča Gatwick v Angliji. Tam so nam samo preložili prtljago na večje letalo za Mauritius in že smo bili na 12-urnem direktnem poletu do tega majhnega otočka, ki leži ob obali Afrike v jugozahodnem Indijskem oceanu. Ko smo leteli nad Madagaskarjem, smo vedeli, da je naš cilj blizu. Tja smo prispeli približno ob pol šestih zjutraj po njihovem času in se takoj seznanili z mentorji ekipe MEPI, ki nas je čakala na letališču. Odpeljali so nas do mladinskega centra, kjer so bungalovi začasno postali naš dom.

Kakšne razlike ste ob prihodu najprej opazili?

Predvsem v vremenu. (smeh) Že na letališču je v nas kar butnil z vlago nasičen zrak, tako da smo se čim hitreje znebili zimske garderobe. Prve tri dni je tudi precej deževalo, ker je na Mauritiusu to monsunsko obdobje. Seveda se je nenadoma ulilo kot iz škafa, tudi kaplje dežja so tako velike, da je skorajda bolelo, ko so nam trkale po glavi. Otok je zelo poraščen, tako da je bilo živo zeleno rastlinje prava paša za oči, vajene evropske zime. Kmalu smo se navadili tega, da smo mokri bodisi zaradi nevihte ali od vročine. Po nekaj dneh se je vreme umirilo in deležni smo bili dobršne mere sončnih žarkov, ki so pregreli naše kosti.

Kako dolgo je potekala 'aklimatizacija'?

V prvih dneh smo raziskali bližnjo okolico, opravili nekaj izletov peš in z lokalnim avtobusom. Obiskali smo zaliv Blue Bay ter se z ladjicami odpeljali do Velikega koralnega grebena, kjer smo plavali in se potapljali.Videli smo veliko različnih vrst rib in koral, značilnih zanj. Poleg užitka je bilo potrebno poskrbeti tudi za čisto praktične stvari. Najprej smo se z razmajanim avtobusom odpeljali menjat denar: evre za mauricijske rupije. Zajtrk in kosilo smo si namreč morali priskrbeti sami, večerjali pa smo proti plačilu lahko v centru, kjer smo bili nastanjeni. Zato smo se morali hitro seznaniti z lokalno tržnico in trgovino, ki sta postali stalnici obiskov. Nekajkrat smo si privoščili tudi lokalne dobrote, ki so jih pripravljali na ulici. Hrana je pretežno indijska. Glede na to, da je prebivalstvo multietnično, kar pomeni, da ima izmed 1,3 milijona prebivalcev skoraj 70 odstotkov indijske korenine, sledijo kreoli, nato pa še priseljenci iz Kitajske in Evrope, težav s prehrano res ni bilo. Kljub vsemu pa smo v večini pripravljenih obedov zasledili 'kuro' in curry.

Imeli ste kar nekaj obveznosti.

Dan pred odpravo smo spoznali naše sopotnice na odpravi, petindvajset deklet iz dekliške šole. Najbolj smešno je bilo, ker smo mislili, da so nam podtaknili dekleta iz kakšnega petega ali šestega razreda OŠ, kasneje pa se je izkazalo, da so večinoma stare okrog devetnajst let. Nekatera so  bila tako majhne in drobne rasti, da so nas kar dobro preslepila. (smeh) Najprej smo se spoznali, nato pa razdelili v šest ekip ter se začeli pripravljati za odpravo naslednjega dne. Sledila je večerja za vse udeležence, nato pa je vsaka skupina predstavila svojo kulturno točko. Končalo se je tako, da smo peli in plesali tradicionalne pesmi in plese iz Mauritiusa in Slovenije, zapeli himni obeh držav, pesmi v kreolščini, Avsenikovo Na Roblek in mnoge druge. Medtem so naši trije mentorji prehodili drugi dan odprave, dež pa jih je dodobra opral. Odprava je potekala po jugozahodnem delu otoka. Prve dni smo hodili po nacionalnem parku Black River, na koncu nas je čakal še labirint med sladkornim trsom. In verjemite, da ga je veliko, saj so v razmahu kolonizacije, ki so jo izvajali Evropejci od 16. stoletja, pripeljali na otok tudi mnogo tujih tropskih rastlin, ki so obljubljale dobiček. Še danes ga pridelujejo na velikih površinah, vzgajajo pa tudi kokosovo palmo ter sadna drevesa, kot so mango, liči, papaja in guava. Med vsemi temi dobrotami smo na odpravi prehodili 38 kilometrov in naredili približno 800 metrov višinske razlike. Večer pred odhodom smo pripravljali tudi 30-minutni slovenski kulturni program, ki smo ga predstavili ob odprtju nove šole na Mauritiusu. 

Končno – odprava …

Zjutraj smo še zadnjič preverili opremo in se začeli pripravljati na odhod. Čakala nas je uro dolga vožnja do začetne točke odprave. Počasi smo se po skupinah odpravili na pot. Prvi dve skupini, kjer sva bila midva z Vilijem, sta se prav lepo izgubili že na začetku poti. Na dogovorjeni točki namreč ni bilo nikogar, da bi nas usmeril na pravo cesto, in skupaj s fotografom smo jo udarili po napačni. Kakšnih hudih zemljevidov, kakršnih smo vajeni na domačih odpravah, nismo imeli, tako da smo se orientirali bolj po turističnem, kjer pa vse poti niso vrisane tako natančno. Tudi dekleta so rekla, da je pot prava, in ker so tam doma, smo jih poslušali. (smeh) Kar nahodili smo se, preden smo že okoli polnoči prispeli do prave točke postanka. Sicer bi prišli prej, pa se morava z Vilijem, ki sva bila člana 'izgubljene', odprave pohvaliti, da smo se Slovenci izkazali za prave kavalirje, saj smo poleg svoje prtljage večinoma nosili še nahrbtnike in spalne vreče deklet, ki niso bila vajena take hoje. Prav tako so se prestrašila, ker smo zašli, tako da je bilo potrebno kar precej prepričevanja in motiviranja. Menda so o nas poročali celo na lokalnem radiu, tako da smo postali prave zvezde. Vse se je srečno končalo, nama se niti ni zdelo kaj prida naporno. Bili smo pa veseli, da smo dekleta varno pripeljali do kampa, kjer smo prespali prvo noč odprave, tako da smo na žulje in razbolela ramena kar pozabili. Naslednji dan smo hodili večinoma navzdol, po cesti in po gozdu, dokler nismo prispeli do plantaže sladkornega trsa. Z žepnimi noži smo ga luščili in rezali in se po poti sladkali. Zadnja točka tega dne je bila na sanjsko lepi obali. Tam smo se najprej ohladili v morju, postavili šotore, si skuhali večerjo in se počasi odpravili k zasluženemu počitku. Naslednje jutro smo šele zares videli, kakšen idiličen kotiček smo si izbrali za prenočitev. Ta dan je bila odprava kratka, tako da smo se po kosilu celo popoldne zabavali, se šli družabne igre in se nasploh imeli odlično. Naslednjega dne smo opravili še z zadnjim delom poti, nato pa smo se kar direktno odpravili v moško srednjo šolo Royal College Port Louis, kjer smo imeli kratko predstavitev in pogostitev. 

Po končani odpravi je najbrž prijalo pohajkovati naokoli in si ogledovati znamenitosti.

Zagotovo. (smeh) Najprej smo si šli ogledat krokodiljo farmo, kjer smo si ogledali krokodile, opice, želve, kameleone in zbirko fosilov. Po končanem ogledu smo si ogledali še trgovino izdelkov iz krokodilje kože. Pot smo nadaljevali na jugozahod otoka, do parka Chamarel park, kjer smo videli prečudovit slap in slavnih sedem odtenkov prsti. Zvečer smo v kampu zakurili taborni ogenj in peli pesmi. Naslednje jutro smo se s kombiji odpravili na prireditev v St. Catherine. Tam je potekala delavnica rezbarjenja lesa. Kasneje nas je čakala velika pogostitev. Na koncu je sledil nastop naše delegacije, v katerem smo predstavili našo lepo deželo, zapeli državno  himno in se naučili mauricijski kulturni ples, imenovan sega.Vrnili smo se nazaj v kamp in se poskušali čim bolj 'polepšati', saj smo bili povabljeni na pravo hindujsko poroko. Očarala nas je že velika gneča ljudi v raznobarvnih sarijih. Prijazno so nas pospremili do sedežev, kjer smo nekaj časa čakali in poslušali molitve. Čez čas pa so nas prišli iskat strežaji in nas pospremili do mize, kjer smo imeli večerjo. Poskusili smo tradicionalno hindujsko hrano. Na koncu smo se še slikali z nevesto, ampak smo morali biti zelo previdni, da se je ni nihče dotaknil, saj se po zapovedih neveste do poroke ne sme nihče dotakniti. Po poroki pa smo se odpravili še v disko, kjer smo preživeli prečudovito noč. V naslednjih dneh smo resnično uživali, pridružile so se nam tudi naše sopotnice z odprave, tako da je bilo res zabavno. Čofotali smo v morju in se zabavali na obali. Predzadnji dan je potekala večerna podelitev srebrnih in zlatih priznanj MEPI. Sledila sta kulturni program in izdelovanje panjskih končnic. Zadnji dan so nas dekleta povabila še na večerjo ob obali. Pripravila sta jo starša ene izmed njih. Kar malo težko nam je bilo pri srcu, ko smo se še zadnjič poslovili od deklet, obale, šumenja morja … Vendar drugače ni šlo, naslednje jutro nas je čakal let v London, nato let do Benetk in vožnja do ŠC Kranj, kjer se je naše popotovanje zaključilo.

Lahko rečete, da ste pridobili nove veščine, znanja in izkušnje za življenje?

Seveda. Čeprav se mogoče vse skupaj sliši zelo idilično, smo morali včasih kar precej stisniti zobe. Ne nazadnje smo ves čas potovanja skrbeli sami zase, si sami ročno prali obleko, kuhali večino obrokov. Kakšnega luksuza v smislu dišečih toalet ali česa podobnega nismo bili deležni, če smo kje našli straniščno školjko in toaletni papir, ki ni služil za prometno avtocesto vsem mravljam in mrčesu v bližini, smo že mislili, da je praznik. In da ne pozabimo omeniti še ene nadloge: takoj ko smo stopili iz prijetno hlajenega trupa letala, so nas neusmiljeno začeli sesati komarji. Resda so čudovitih vijoličnih in modrih odtenkov, vendar nadležni. Nič ni pomagalo, ne mreže, ne mazila, razpršilci, preprosto so bili preveč vztrajni. Res so nas 'oklali' od nog do glave. Sveža evropska kri je vnesla pestrost v njihov vsakdanji jedilnik. (smeh) Pa kakšnih novodobnih signalov tudi ni kaj prida na voljo, tako da mobiteli in podobne zadeve večinoma delajo slabo. Ampak nam ni bilo hudega. Spoznali smo svet, kjer življenje poteka na drugačen način, nikoli nismo gledali na uro ali se sploh pretirano obremenjevali s časom. Ker smo bili blizu ekvatorja, se je stemnilo hitro, sonce je kar padlo v morje. Nobenega dolgotrajnega mraka, zjutraj pa se je prav tako ekspresno izstrelilo na nebo. Ker smo se potikali večinoma po južnem delu otoka, ne po severnem, ki je bolj turističen in monden, smo imeli priložnost, da smo spoznali pristno življenje domačinov, njihovo prijaznost in dobrodušnost. In če bomo uspeli razumevanje drugačnosti zadržati v sebi tudi v domačem okolju, potovanje zagotovo ni bilo odveč. Ob koncu bi se lepo zahvalili tudi podjetju Domel, Občini Železniki in MO Kranj za darovana sredstva, saj so tudi njihovi prispevki omogočili našo nepozabno dogodivščino.

Nina Drol