V četrtek, 20. 4. 2017, so bili na obisku na Šolskem centru Kranj člani projektne skupine Partnerstvo za spremembe (https://www.partnerstvozaspremembe.si/). V skupni so bili predstavniki Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.

Gosti so se seznanili z delovanjem Šolskega centra Kranj. Obiskali so nekaj razredov in videli, kako poteka pouk. Obisk so izkoristili tudi za seznanitev z različni projekti in praktičnimi izdelki, ki so jih pripravili in predstavili naši dijaki in študenti.

Svoje delo so skupini prikazali tudi dijaki 3. Ma in potek izdelovanja elektropnevmatskega vezja opisali takole.

ELEKTROPNEVMATSKO VEZJE

Monika Šlegel, Rok Podjed, Edi Oblak, Nik Dobovšek in Miha Klemenčič smo skupina dijakov, ki je vedno pripravljena delati. Našo vedoželjnost je opazil Jure Meden, prof., in nam omogočil delo na projektu, kjer smo se naučili veliko novih in zanimivih stvari.

Naša naloga je bila, da ponovno obudimo projekt dijakov današnjega 4.Ma razreda. Naloga se nam je zdela zanimiva in dovolj zahtevna, da smo jo sprejeli. V času, ko smo izdelovali elektropnevmatsko vezje, smo zanemarili svoje hobije in prosti čas, pa tudi kakšno uro pouka smo izpustili.

Najbrž si boste v kratkem opisu težko predstavljali, kaj smo sestavili, a vendar morate vedeti, da je za ljudi naše stroke to zelo zanimiva in poučna naloga.

Naš čas, namenjen projektu, se je začel s pogovorom z učenci višjega letnika, ki so nam predstavili svoj izdelek. Predstavitev pa ni obsegala samo delovanja stroja, ampak so nam projekt predstavili zelo podrobno. Razložili so nam delovanje ARDUINO čipa, tranzistorjev, elektropnevmatskih ventilov itd. Za izvedbo take naloge je potrebno že kar veliko znanja in naša ekipa se je na tem področju dobro izkazala.

Ko smo izvedeli, kaj bomo delali, smo imeli vsak svoj osnutek naprave v glavi in lotili smo se dela. Najprej smo sestavili pet cilindrov v polkrog in jih pritrdili na dve osnovni plošči. Na njih so bili pritrjeni členi, s katerimi smo obe plošči in cilindre skupaj pritrdili na konstrukcijsko ploščo. Na njo smo pritrdili tudi električni odčitovalec kartic in električni element za zmanjševanje napetosti. To je bilo najlažje delo pri celem projektu. Za naslednja dva koraka smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je delala z elektropnevmatskimi cilindri, medtem ko je drugi del skupine sestavljal električni del vezja. Na žalost nismo imeli nobenih shem ali kakršnih koli pripomočkov za lažje izdelovanje. Najbolj so nam olajšali delo dijaki, ki so prejšnje leto že sestavili celotno vezje. Malo so nam namignili, kako naj se vezav lotimo in na kakšnem principu so jih sestavili oni. Lahko omenim, da smo med vezanjem naredili napako in napačno napajanje priključili na ARDUINO čip. Lahko si mislite, kako je smrdelo, ko smo ga nehote uničili. Seveda pa se na napakah učimo in to nam ni vzelo poguma. Povezovali smo del za delom in žičko za žičko. Sestavili smo vse elektropnevmatske cilindre, tranzistorje, čipe, električni odčitovalec kartic in ostale komponente. Poleg vsega smo v center cilindrov namestili sonar, ki je na računalniku izkazoval, kateri izmed cilindrov je aktiven. In po približno štirih dneh dela nam je uspelo sestaviti vse komponente. Seveda pa smo naredili zmedo z vsemi cevkami, kabli in žičkami, tako da je bila zadnja ura namenjena olepševanju izdelka.

Zadnji del celotnega projekta je vseboval predstavitev našega izdelka. Z zanimanjem so si ga ogledali navzoči člani skupine Partnerstvo za spremembe na naši šoli.

Projekt se je vsem zdel zelo zanimiv in veseli smo, da nam je vodstvo šole omogočilo, da smo lahko naredili nekaj izven rednega pouka – nekaj, kar nas zares zelo zanima.

Avtor: Edi Oblak, 3.Ma

 Pripravila: Jolanda Škofic Zakotnik