V sredo, 29. novembra 2023, je bila ob 18. uri v pritličju Šolskega centra Kranj otvoritev fotografske razstave.

Datum je pomenljiv, saj je bilo to tik pred obletnico rojstva pesnika Franceta Prešerna, 3. decembra. Na ta dan v Kranju praznujemo tudi občinski praznik. Naslov razstave je Potep po Dolomitih (pritličje) in Bencin v krvi (1. nadstropje). Otvoritev dogodka je povezovala Irena Jerala, prof., katere nagovor objavljamo spodaj v celoti. V glasbenem delu je sodeloval kar avtor fotografij sam, torej Žan Eržen, študent 1. ciklusa MEH, z igranjem na harmoniko. Glasbeno ga je spremljal g. Urban Križaj. Oba avtorja sta tudi odgovorila na nekaj vprašanj, ki jih je zastavila ga. Irena Jerala.

Vljudno vabljeni k ogledu zanimive in privlačne razstave!

Na tem mestu se iskreno zahvaljujemo tudi profesorici Ireni Jerala in predavatelju Srećku Simoviću, dipl. univ. inž., ki sta poskrbela za postavitev in otvoritev razstave.

Nagovor na otvoritvi fotografske razstave

Na Šolskem centru Kranj se predstavljata mlada fotografa Žan Eržen in Rožle Pajntar. Predstavnika mlade generacije nas skozi fotografski objektiv popeljeta v svet avtomobilizma. Pravita, da imamo "bencin v krvi", kar je tudi naslov najobširnejšega dela razstave. V drugem delu v avli šole pa nam predstavljata svet Dolomitov. Hitrost in tišina sta rdeči niti tokratne razstave.
Žan in Rožle nam skozi objektiv predstavita dve povsem različni zgodbi, dve seriji fotografij, ki govorita o tišini gorskega sveta ter hrupu cestnih dirk, o miru in adrenalinu, ki požene kri po žilah, o vonju narave in vonju bencinskih hlapov. Dva svetova, ki sta tako vsaksebi, a hkrati v moderni dobi neizogibno povezana.
Tudi Žan in Rožlje imata različne poti, ki ju vodijo skozi življenje, a sta v nekem trenutku našla skupni cilj, ki ju povezuje, skupno strast do fotografije. Oba sta se z njo seznanila že v osnovnošolskih letih. Glavni “krivci” za to so bili starši oziroma stari starši. Očitno eni in drugi ljubitelji fotografije, ki so svoje mladostne ambicije želeli prenesti naprej na mlajši rod. Morda pa so zaslutili, da se v njiju skriva talent ali velika želja po zapisovanju podob na fotografski medij.
Žanu je bila in je še vedno poleg študija velika strast glasba, saj velik del prostega časa posveča igranju harmonike. Kljub napornemu urniku pa je našel čas za fotografiranje, sprva reportažno (šolski dogodki), kasneje pa naravoslovno. Narava mu je prostor, kjer se sprosti, umiri, v njej uživa, pozabi na skrbi in kot pravi "jaz eno z naravo." To so trenutki, ko v objektiv ujame pestrost podob, pejsaž mu je zelo hvaležen motiv.
Rožle pa se je že v srednješolskih letih usmeril v medijsko krajino, saj je obiskoval srednjo šolo za multimedijo, kjer se je seznanil s številnimi skrivnostmi in posebnostmi fotografije. Velik del prostega časa so mu zapolnjevali kilometri in kilometri vode z okusom po kloru, bil je namreč plavalec. Zato je bila morda fotografija tista, ki ga je povezovala z zunanjim svetom, eksterjerji, krajino, ki jo v bazenu ni občutil. Danes je plavanje na stranskem tiru, čas pa posvetil raziskovanju in odkrivanju multimedijskega prostora.
In kje je se je njuna skupna fotografska pot pričela? Prav gotovo nekje v podobah narave in avtomobilizmu, katerih motive sta vsak na svoj način ujela v objektiv.
Grom motorja, piš vetra, ki nam vzvalovi lase, vonj po bencinu, drznost, ki meji že na kaskaderstvo … in na drugi strani neizmerna tišina narave, veličina Dolomitskega pogorja, sonce, ki tone za goro, svetloba in sence, mir … vse to in še več najdete na fotografijah Žana in Rožleta.

Irena Jerala, prof.